Hrvati se pritožujejo, ker dobivajo položnice za zdravljenje v izolski bolnišnici. Česa dogovor ne krije?

Za prebivalce severozahodnega dela hrvaške Istre je bolnišnica v Izoli precej bližje kot hrvaške bolnišnice na Reki ali v Pulju.

Da bi v nujnih primerih, ko lahko šteje vsaka minuta, kar najhitreje prišli do zdravstvene oskrbe, sta vladi Slovenije in Hrvaške sklenili sporazum o čezmejnem sodelovanju pri nudenju nujne medicinske pomoči in bolnišničnega zdravljenja za osebe na obmejnem območju. Na hrvaški strani sporazum zajema mesta Umag, Novigrad in Buje ter občine Brtonigla, Grožnjan in Oprtalj.

Toda vse več Hrvatov, ki so se prišli zdravit v Izolo, v zadnjem času prejema račune, kljub omenjenemu sporazumu, na kar je nedavno opozorila poslanka hrvaškega sabora in zahtevala pojasnila hrvaške ministrice za zdravstvo.

Preverili smo, v katerem primeru morajo Hrvati za zdravstveno oskrbo v Sloveniji plačati in v katerem jo krije sporazum.

Slovensko ministrstvo: Le v nujnih primerih

Prebivalec Umaga je od puljske bolnišnice oddaljen več kot 80 kilometrov, od izolske pa le 25.

Kot pojasnjujejo na slovenskem ministrstvu za zdravje (MZ), sporazum omogoča čezmejno sodelovanje v primerih, ko gre za nujno medicinsko pomoč ali bolnišnično zdravljenje v nujnih primerih, če je to potrebno zaradi zagotavljanja pravočasne zdravstvene oskrbe na obmejnem območju.

"Sprejem bolnikov iz hrvaškega dela Istre v Splošno bolnišnico Izola je možen le v nujnih primerih, kadar je to skladno z določbami sporazuma in upravnim dogovorom med pristojnima ministrstvoma ter s kriteriji protokola o čezmejnem prevozu življenjsko ogroženih pacientov v SB Izola," navajajo na ministrstvu.

Stroški bolnišničnega zdravljenja se poravnajo v skladu z dogovorom med hrvaškim in slovenskim zdravstvenim ministrstvom ter hrvaškim in slovenskim zavodom za zdravstveno zavarovanje (HZZO in ZZZS). Prevoz bolnika iz hrvaške Istre v izolsko bolnišnico pa se izvede z vozilom nujne medicinske službe Istarske županije, določa sporazum.

Samo tri diagnoze

V SB Izola poudarjajo, da meddržavni sporazum krije le tri diagnoze po vnaprej sprejetem in dogovorjenem protokolu, in sicer možgansko kap, srčni infarkt in politravmo (ta pomeni, da ima oseba hude poškodbe več delov telesa, pri čemer je vsaj ena poškodba življenjsko ogrožajoča).

Hrvaški zavod za zdravstveno zavarovanje je tako plačnik, ko gre za obravnavo treh zgoraj naštetih nujnih stanj in še v primeru nujnih stanj, ki se zgodijo hrvaškim državljanom v Sloveniji, na primer med letovanjem ali tranzitom. Slednje določa evropska konvencija.

"Če se hrvaška zavarovana oseba začasno nahaja v Sloveniji (na primer kot turist) in potrebuje nujno ali potrebno zdravljenje, lahko to uveljavlja pri slovenskih izvajalcih zdravstvenih storitev v javni mreži v skladu s pravili EU o koordinaciji sistemov socialne varnosti, in sicer z evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja ali z nadomestnim certifikatom," so pojasnili na ministrstvu.

Zdravstveno stanje tistih hrvaških pacientov, ki jim je SB Izola izstavila račune, torej ni bilo nujno.

Lani so imeli v Izoli 2.043 obravnav hrvaških pacientov, od katerih je bilo nujnih 1.233. Letos pa jih je v Izoli pomoč iskalo 1.418, od katerih je bilo nujnih 701.

"Če ne gre za nobeno od naštetih možnosti, torej če ne gre za čezmejni prevoz življenjsko ogroženih pacientov po sporazumu ter nujno ali potrebno zdravljenje med začasnim bivanjem v Sloveniji, potem so jim storitve upravičeno zaračunali," o ravnanju SB Izola pravijo na slovenskem ministrstvu za zdravje.

Kot dodajajo, je to edini tovrsten sporazum, ki ga je Slovenija sklenila s katero od sosednjih držav.